Prvič, odkar sem v Parizu. A kaj bi hlinil presenečenje, za Pariz se ve, da je samo vprašanje časa, preden se to zgodi.
Bil je nedolžen sobotni večer. Nič presenetljivega, bi porekel marsikdo. Nič hudega sluteč se želim z dvigalom popeljati v pritličje, kamor bi med ločene odpadke rad odnesel par zadevic. Dolgo ga čakam, dvigalo, in ko končno le pride, je v njem nepopisna gneča mladih ljudi. Izmenjajo se pogledi in nasmeški, nato zaprem vrata in se v pritličje raje podam po stopnicah. Prelen sem, da bi si vklopil luči, zato počasi in previdno v skoraj trdi temi začnem stopniščiti iz četrtega nadstropja nizdol. Vsakič, ko se spustim za eno nadstropje, vedno glasneje slišim čuden zvok, ki prihaja odspodaj. Z veliko radovednostjo in razburjenjem pristanem na hodniku prvega nadstropja… Skrivnost se mi razodene: gre le za kapljanje vode, ki pada najbrž iz roba hišne strehe in zadeva ob plastično streho baldahina, ki so si ga sosedje postavili na terasi. Za trenutek se mi kotička ust zavihata v nasmešek. Svojo pot zdaj res zelo počasi nadaljujem v čisto trdi temi. Končno pridem do vrat prostora z zabojniki za smeti. Zagrabi me rahla tesnoba. Ničesar ne vidim! Zdaj bi prav rad vklopil luči, a v bližini ne najdem nobenega stikala! Odločim se, da si posvetim s svojo Nokio E631. Svetloba delno prežene tesnobo in odpadke vržem v ustrezne zabojnike. Ostane mi le prazen kozarec omake za testenine z okusom paradižnika in bazilike, zabojnika za steklo pa nikjer. Mogoče je zunaj, ker danes zvečer pobirajo steklo? Skozi dvoje vrat planem na prosto in se ozrem naokoli. Zabojnika za steklo nikoder. Stojim na pločniku s praznim kozarcem omake z okusom paradižnika in bazilike in sem nemočen. Pa tako dolgo sem ga hranil v stanovanju in si govoril, da ga moram odnesti dol! Zberem se in se odločim. Šel bom okoli vogala do drugega vhoda, kjer tudi razpolagamo z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov. Če ni šlo tu, bo šlo pa tam. In jo mahnem. Z živahnim korakom se bližam vogalu in moj pogled se ustavi na njej, javni zbirni točki za steklo, katere lokacija mi je bila do tega trenutno popolnoma neznana. Ko se ji že popolnoma približam, z leve zaslišim glasove.
Za trenutek pogled uprem v njihovo smer in uzrem skupinico mladih, ki so se še malo prej stiskali v dvigalu.
Kozarec odvržem v velik zabojnik zbirne točke za steklo.
Pogled spet pobegne na levo, kjer tokrat prepoznam par, ki je stal najbližje vratom dvigala.
Pokrovček kozarca za omako vržem v bližnji koš za odpadke.
Iz oči v oči se srečam z njo. Potem z njim.
Naenkrat se zasliši neznaten, a za mojo dušo zelo moteč, kovinski zvok: pokrovček je iz precej polnega koša padel na tla in se v krožnem gibanju počasi ustavlja.
Kako sem neroden! Neprijeten, sramu podoben občutek me prevzame in poženem se proti pokrovčku, da ga …
Aaaaaa!
Kaj je bilo to?
Za trenutek me je zatajil občutek za ravnotežje. Nekaj je narobe! Pomislim na ljudi, ki gredo mimo, pri srcu me stisne. Nato pogledam navzdol.
Neeeee!!!
Namočil sem ga!!
V drek!
Čevelj.
Pasji.
Kljub navidezno neprijetni situaciji, mi v prsih poskoči srce in prevzame me topel občutek: moj prvi!
In tako, Mesdames et Messieurs, je 1tujec doživel svoj pariški krst.
Lep skatološki 
pozdrav
- Malo ‘product placementa’ ne škodi. Pa še ‘in’ je. [↩]
